Vprašanje časa

Na četrtem srečanju Podaljšanega bivanja je pogovor stekel o poglavju A matter of time, knjige Beyond the War on Invasive species, avtorice Tao Orion. Skozi pogovor smo se na podlagi primerov sprehodili čez nekatere naravne pojave kot so izumiranje, ekološko ravnovesje, biodiverziteta, migracije in podnebne spremembe v povezavi s tujerodnimi vrstami, med katere štejemo tudi invazivne vrste. Za izhodišče pogovora smo vzeli dejstvo enega najbolj citiranih člankov (Wilcove in ostali, 1998) povezanih z invazivnimi tujerodnimi vrstami (ITV) iz leta 1998, kjer avtorji te vrste navajajo kot drugo največjo grožnjo biodiverziteti (takoj za izgubo habitatov).

Prvi primer, ki ga avtorica v poglavju navaja predstavljajo evglene, enocelične praživali, ki so naselile degradiran jezerski ekosistem v Ameriki. Po njihovem prihodu se je stanje jezera močno izboljšalo, kar evglenam podeljuje vlogo “ekosistemskih inžinrjev”. Ker so te organizmi jezero naselili mimo poti človeka, se je tekom pogovora pojavilo vprašanje ali lahko v tem primeru govorimo o invazivni tujerodni vrsti? Kaj torej pomenijo novi organizmi v poškodovanih okoljih? Gre za naraven proces, ki ga ne moremo opredeliti kot dobrega oz. slabega, saj degradirano okolje predstavlja prosto nišo, ki jo lahko naselijo temu najbolj primerni organizmi. In evglene kot mikroorganizmi lahko zelo prosto potujejo po svetu, zato je njihovo pot težko nadzorovati. Ali mikroorganizme lahko pojmujemo kot invazivne tujerodne vrste? Njihov prenos namreč večinoma ni odvisen od človeka.

Evolucija

Avtorica knjige na primeru simbiogeneze izpostavi, da gonilo evolucije ni zgolj tekmovalnost, temveč tudi simbiotski odnosi med organizmi (Scoville, 2017). Ali so ITV lahko vodilo novih evolucij? Evolucija je namreč proces, ki je v stalnem teku ustvarjanja dinamičnega ravnovesja. ITV predstavljajo koncept ustvarjen s strani človeka in povzročajo škodo predvsem iz naše perspektive. Če pustimo neko okolje tako kot je, in če okolje naseli neka nova ITV, po določenem času ne bo več invazivna oz. bo integrirana v okolje. V svojem procesu naselitve bo spremenila stanje prostora, vendar ne bo več invazivna. Tako lahko razmišljamo v primeru, da govorimo o evolucijskem času in ne o času človekovega življenja.

V knjigi je izpostavljen primer dveh različnih vrst sov, od katerih je ena invazivna druga pa avtohtona. Invazivna vrsta naj bi jemala življenjski prostor avtohtoni. Vendar je parjenje med vrstama prineslo mešanje genov in potomci sov so bili na okolje bolje prilagojeni. Gre za primer, kjer so se vrste s pomočjo parjenja prilagodile na spremenjeno okolje. V Sloveniji poznamo primer medvrstnega parjenja postrvi, ki je nastalo zaradi poseganja človeka. Posledično se izgublja unikaten genski material avtohtonih postrvi, hkrati pa nastajajo nove kombinacije genov oziroma nove vrste. Kaj moramo torej varovati? Ali so novo nastale vrste ne-avtohtonih postrvi okolju škodljive? Ali gre v primeru postrvi tudi za vprašanje ohranjanja kulturne avtohtonosti? Tekom pogovora smo izpostavili, da nekatera prenašanja vrst niso nujno okolju škodljiva. V današnjem času predstavlja škodo predvsem hitrost s katero se ta proces odvija. Izpostavili smo primer japonskega dresnika, ki ga lahko v današnjem času, zaradi hitrega širjenja najdemo v skoraj vseh evropskih državah.

Biodiverziteta

V obravnavanem poglavju avtorica govori o ameriški študiji, kjer so primerjali površine, ki jih zasedajo ITV s površinami monokultur kot so soja, koruza, bombaž, … torej z območji brez diverzitete. Ali so tudi te vrste tiste, ki povzročajo izgubo biodiverzitete? Kljub temu, da lahko koruzo opredelimo kot vrsto, ki ne prispeva k raznolikosti, imamo od nje prehranske koristi. Ali ITV s svojo funkcijo v ekosistemu prispevajo k večji biodiverziteti za razliko od monokultur? Posledice monokultur so lahko katastrofalne saj povzročajo onesnaževanje, podnebne spremembe, erozijo tal in pomanjkanje organskega deleža v tleh. Ali monokulture bolj kot invazivne vrste ogrožajo Zemljo in njeno biodiverziteto? Ali so invazivne rastline simptom naraščajočih monokultur? Na vprašanje lahko odgovorimo pritrdilno, če na problem gledamo iz ekološke perspektive. A vendar kot ljudje lahko pridobivamo hrano na druge načine in ne zgolj z monokulturami, lahko delujemo drugače, z manj vpliva na okolje. Sistem diktira način produkcije, zato potrebujemo tranzicijo v kmetijstvu, tranzicijo v drugačno miselnost in produkcijo. V poročilu OZN iz leta 2013 pravijo, da je 70% celotne hrane na tem svetu proizvedene s strani malih kmetov (UN: only small…, 2014). Intenzivno kmetijstvo v resnici ni učinkovito. Spremeniti moramo perspektivo kako pridobivamo hrano in hkrati sodelujemo z naravo. Podnebne spremembe, mikroplastika, invazivne rastline nam vse kažejo, da je potrebno nekaj storiti. Okoli 40% oz. ena tretjina proizvedene hrane na svetu je zavržene. Ta podatek podaja možnost za izboljšave. Ali lahko na naravo gledamo preko virov s katerimi poganjamo sodobno ekonomijo?

Eden od argumentov, da ITV ne ogrožajo biodiverzitete predstavlja primer invazivnega japonskega kosteničevja (Lonicera japonica), ki je uspevalo zraven avtohtone rastline imenovane pasje zelišče (Solanum americanum). Izkazalo se je, da invazivna vrsta deluje kot atraktor za privabljanje raznašalcev semen avtohtonih vrst. Zakaj je torej japonsko kosteničevje, ki s plodovi nudi tudi prehrano pticam in veča biodiverziteto nekega okolja oklicano za invazivno? Na nekem območju so vrste naturalizirane, nekje pa invazivne in ni nujno, da se zgolj “kot nore” razširjajo. Ravno tako je zmotno, da s svojim širjenjem povzročajo okolju le škodo. Zato ni lahka naloga katere vrste opredeliti kot invazivne. Prav tako smo izpostavili primer parkovnih rastlin kot je divji kostanj, ki je v parkih celo zaželeno drevo, medtem ko je na nekaterih območjih opredeljeno kot invazivno. Enako velja za visoki pajesen. Še predno je bil pred stotimi leti postavljen koncept invazivk, je bil s pajesenom pogozdovan Kras, ki je bil izsekan zaradi preintenzivnega pridobivanja lesa, kar se danes šteje za uspeh na področju gozdarstva.

Na škodljivost naravnih pojavov prevečkrat gledamo zgolj iz človeške perspektive, kar lepo ilustrira tudi naslednji primer. Pod Golovcem je čebelar izpostavil problematiko čebelje paše v povezavi z odstranjevanjem tujerodnih vrst. Njegove čebele so se namreč hranile na invazivni robinji in izsekavanje teh dreves je povzročilo, da so jih morali hraniti z umetno hrano. Poleg robinje prestavlja vir hrane čebelam v jesenskem času tudi cvetenje japonskega dresnika. Zato moramo, ko iz okolja odstranimo neko vrsto, razmisliti kakšne povezave med organizmi so se že vzpostavile. Tudi če je v nekem okolju prisotna ITV, ima nanj še vedno nek učinek in obstaja razlog zakaj tam raste. Če jo odstranimo iz okolja in je ne nadomestimo z nobeno avtohtono oz. bolj zaželeno vrsto, se bodo ITV vrnile. Kakšna bi bila torej rešitev za del gozda, kjer odstranjujemo pajesen? Treba je spodbuditi rast avtohtonih vrst, odstraniti tekmovalnost pajesena in ko bodo avtohtona drevesa dovolj visoka, bo pajesen zasenčen. Obžetev omogoča razrast večjih vrst v okolici, da zmagajo v tekmi za svetlobo.

Podnebne spremembe

Polje tematike smo začeli z vprašanjem, kako razumemo migracije organizmov v kontekstu podnebnih sprememb. Če se temperatura in podnebje spremenita, se bodo vrste, ki jih danes najdemo na območju Slovenije, preselile na območja, kjer jim bodo razmere ugajale. Pri tem se pojavlja etično vprašanje ali je človek dolžan pomagati organizmom, ki se bodo selili zaradi podnebnih sprememb oz. ali jih pusti izumreti? Pri načrtovanju mest v prihodnosti je pomembno, da vzpostavimo zelene pasove, ki bodo omogočali vrstam prost prehod. Znanstveniki in znanstvenice previdevajo, da lahko do leta 2100 izumre kar polovica vseh vrst na svetu (Biologists think 50%…, 2017). Gre za scenarij prihodnosti, ki straši in o njem težko govorimo. Medtem ko v Sloveniji sedimo v gozdu in nas sonce prijetno greje, ptice pojejo, listi odpadajo, ker prihaja jesen, na Japonskem divja tsunami, odvija se prava okoljska in družbena katastrofa. Premalokrat se zavedamo, da imamo privilegij, da živimo v tako stabilnem in ekološko bogatem okolju. Okoljski migranti bodo/bomo hodili po svetu. In to se že dogaja, tako pri ljudeh kot ostalih organizmih. Podnebne spremembe namreč onemogočajo lokalno preživetje in kmetijstvo. Kako bomo sprejeli nove tujerodne vrste, ki k nam prihajajo s podnebnimi spremembami?

Če ustrezno ukrepamo, morda lahko ublažimo podnebne spremembe, v nasprotnem primeru se bomo na njih prilagodili ali pripravili. Avtorica navaja, da obstajajo primeri dobrih praks, kjer so bili regenerirani celotni ekosistemi, iz puščav so zrasli gozdovi. Če posekamo gozd ima območje drugačno temperaturno stanje. Če ga posadimo, se bodo pogoji spremenili, vzorci vremena se bodo ustalili in vplivali na vzpostavitev stabilnega ekosistema.

Nekatere tujerodne rastlinske vrste so fotosintetsko bolj učinkovite kot avtohtone. Kot primer, v permakulturi imamo zemljo, ki nima zadostne količine organskega materiala, kar želimo za večjo produktivnost izboljšati. Če pravilno uporabljamo vrste, ki so invazivne jih lahko uporabimo v svojo korist. Primer predstavlja invazivna navadna paulonija (Paulownia tomentosa), ki je hitro rastoča in uporabna, saj je človek razvil hibride, ki producirajo sterilna semena. Fiksira dušik in deluje kot gnojilo. Na opustošeno območje privabi nove vrste, človek pa lahko les visoke kakovosti uporabi tudi v svojo korist. Tako v okoljih, ki jih je spreminjal človek, lahko ustvarimo večjo biodiverziteto. V dobi antropocena, kjer človek spreminja okolje kot geološka sila, lahko tako razumemo človeka tudi preko njegove uničevalne narave, torej kot akterja, ki s svojim znanjem in zavestjo stanje ogroženega planeta spreminjamo tudi na bolje.

Izumiranje vrst

ITV naj bi imele velik vpliv na izumiranje vrst. A vendar v večini primerov izumrtji predstavljajo ITV zgolj piko na I. Primer nilskega ostriža v Viktorijinih jezerih, ki naj bi uničil lokalno biodiverziteto, je zgolj epilog že prej degradiranea ekosistema zaradi intenzivnega kmetijstva in netrajnosntne rabe vode. Ali v Sloveniji obstajajo primeri izumrtji vrst, kot posledica prihoda ITV? Velik vpliv na populacije avtohtonih pikapolonic so imele invazivne harlekinske polonice, prav tako sive veverice na populacije rjavih veveric ter vpliv tujerodnih potočnih rakov ozkoškarjevcev na avtohtone vrste. Manj je znanih primerov invazivnih rastlin, ki bi vplivale na lokalna izumrtja avtohtonih vrst. Vprašali smo se ali visoki pajesen pri nas ogroža kakšno določeno vrsto.

Med tokratnim pogovorom smo tako spoznali, da ITV morda niso druga največja grožnja biodiverziteti. Zato bi bilo smiselno premisliti in spremeniti tradicionalno perspektivo glede ITV in prevzeti odgovornost za človekova dejanja, ki so vodila do pojava ITV. Ljudje radi problem prenašamo na drugega, saj se premalo zavedamo, da je zunanje okolje zgolj zrcalo naših aktivnosti v njem. S kritičnim pogledom pridobimo distanco do naših dejanj in možnost, da uvidimo ljudem in ostalim vrstam koristnejše alternative. Permakulturni pristop podaja novo možnost delovanja, ki je lahko koristna tako na lokalni kot tudi globalni ravni.

Aktivnosti na terenu

Po pogovoru smo se odpravili na območje odstranjevanja visokega pajesena, kjer smo opazovali, kako učinkoviti smo bili na preteklih akcijah. V kar nekaj primerih smo opazili mlade poganjke, ki so vzbrsteli ob ne popolnoma odstranjenih koreninah. Odstranili smo približno 26 dreves, okoli 10 pa smo jih obročkali. Po nasvetu ekologa in okoljevarstvenika Nare Petroviča, ki je uspešno odstranil številne pajesene, ki so se razraščali v ekovasi Sončni grič v Hrovjih, smo tokrat obročkali drevesa prav do tal. Odstranjeno lesno biomaso smo uporabili za raziskavo gojenja bukovih ostrigarjev na oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani.

Viri in Literatura

Biologists think 50% of species will be facing extinction by the end of the century. (9.3.2017). The Guardian. Pridobljeno 7.10.2018 iz https://www.theguardian.com/environment/2017/feb/25/half-all-species-extinct-end-century-vatican-conference

Orion, T. (2015). Thinking like an Ecosystem. V B. Goodspeed (ur.), Beyond the War on Invasive Species: A Permaculture Approach to Ecosystem Restoration (str. 87-116). Vermont: Chelsea Green Publishing.

Scoville, H. (2017). Symbiogenesis. ThoughCo. Pridobljeno 7.10.2018 iz https://www.thoughtco.com/what-is-symbiogenesis-1224708

UN: only small Farmers and Agroecology can feed the World. (23.9.2014). Transnational institute. Pridobljeno 7.10.18 iz https://www.tni.org/en/article/un-only-small-farmers-and-agroecology-can-feed-world

Wilcove, D. S., Rothstein, D., Dubow, J., Phillips, A., Losos, E. (1998). Quantifying Threats to Imperiled Species in the United States. BioScience, 48(8), 607-615.

Podaljšano Bivanje: Vprašanje časa: 4. srečanje skupine podaljšano bivanje (5.9.2018, 16h-19h); udeleženci pogovora: Andrej Koruza, Gaja Mežnarić Osole, Sebastjan Kovač, Teja Colja, Tina Šimenc, Primož Turnšek, Jonathan Killick, Gregor Simčič, Kerri Baillie-Lane, Luka Šparl. Lokacija: Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, Ljubljana.